Ustne bolezni in parodontologija sta dva različna svetova združena v en predmet. Jaz bi ju razdružil, saj bi bilo za študente bolj smiselno obravnavati snov ločeno in prav tako opravljati dva ločena izpita namesto enega gromozanskega.
Parodontologijo, vedo o obzobnih tkivih, bi bilo potrebno temeljito obdelati ob kliničnih vajah v 4. letniku, saj je takrat znanje patologije, patološke fiziologije in mikrobiologije še relativno sveže, poleg tega bi bilo študentom bolj jasno, kaj počnejo na vajah, kajti sicer nam ni čisto bilo.
Ustne bolezni, če jih smem imenovati dermatologija v ustih, pa bi obravnavali v višjih letnikih, po osvojenem znanju iz ‘prave’ dermatologije seveda. Snov je namreč izredno podobna.
A vendar je to vse zapakirano v en izpit, ki ni pogoj in ki ga večinoma vsi pustijo za konec študija. Govorice krožijo, da obstaja nenapisano pravilo, da moraš ta izpit opravljati kot zadnjega, opravlja se ga namreč pri prof. Skaleriču, predstojniku odseka za dentalno medicino. Vendar to ne drži, lahko ga tudi prej, takoj po zaključku vaj zimskega semestra 6. letnika.
Naj dodam, da pod katedro za ustne bolezni in parodontologijo spada tud propedevtika v tretjem letniku, ki mi je bila všeč, nekakšna biblija, ki bi jo moral imeti v glavi vsak zobozdravnik preden se prvič sreča z vsakim svojim pacientom.
Sam sem izpit opravljal čisto na koncu študija, saj sem se ga bal, delno zaradi obsežnosti, delno zaradi raznih zoprnih govoric o poteku izpita. Delno pa tudi zaradi zakompliciranega prijavnega postopka. Povsod drugje si izbereš datum med ponujenimi roki in se, če je na voljo prosto mesto, prijaviš ter si s tem postaviš fiksen rok, do katerega se moraš pripraviti. In tako si lahko več različnih izpitov splaniraš v prihodnjih šestih mesecih recimo. A načrtovanje pri tem predmetu odpade, ker se lahko prijaviš le za določen mesec in še to le v zadnjih dneh predhodnega meseca. Kdaj potem dobiš točen dan v mesecu, za katerega si se prijavil, je loterija. Baje da vpliva abeceda, ali izpit opravljaš prvič ali drugič, prepih na hodniku ipd. Lahko si na vrsti že v prvih dneh meseca, lahko pa čisto v zadnjih. Kar je velika razlika. Študentje smo najbolj učinkoviti tik pred zdajci, vendar je pri takšnem sistemu prijave nemogoče računati na to. Nekako bi moral za izpit biti povsem pripravljen že ob prijavi in ker je to težko izvedljivo, ker ne veš, ali boš dobil datum čez nekaj dni ali čez slab mesec, odlašaš, odlašaš in odlašaš.
Zakaj se je tak starinski sistem prijave obdržal le pri tem predmetu, mi ni jasno. Močno upam, da ga čim prej odpravijo, če ga niso mogoče že. Ne verjamem.
Izpit sem opravljal v dveh sejah, 20. januarja in 18. februarja 2011. Izpit poteka v celoti v ustni obliki in traja več ur. Bodite naspani, ravno prav siti in hidrirani. Sestavljen je iz treh delov: protokoli (poročila s kliničnih vaj), ustne bolezni, parodontologija. V tem zaporedju.
Protokoli so pri tem predmetu najobsežnejši in je z njimi toliko dela, kot z manjšo diplomsko nalogo. Pripraviti je potrebno deset poročil o desetih oskrbljenih pacientih z desetimi diapozitivi, na katerih so ortopantomogramski posnetki. Z diapozitivi mislim prav na tiste klasične, saj PowerPoint ne pride v poštev. In s temi diasi sem prvič v življenju rokoval, izdelati sem jih dal kar v fotolaboratoriju na stomatološki kliniki, kjer je bilo najceneje, v roki proti svetlobi so se mi zdeli v redu, nakar se na izpitu izkaže, da so vsi po vrsti motni in se jih ni dalo izostriti. Nikomur ne privoščim doživetja nevihte, ki je sledila iz profesorjevih ust o moji nesposobnosti… Ob tem naj spomnim, da morajo protokoli nujno imeti priložene vprašalnike o zdravju, na kar nas ni nihče uradno opozoril. Očitno štejejo predvsem besede starejših kolegov. Sprašujte jih.
Znanje o ustnih boleznih se preverja prek slik iz uradno priporočene literature. Študent dobi na ogled tri slike in pri vsaki je potrebno opisati videno ter na podlagi opažanj podati diferencialno diagnozo in odgovoriti na podvprašanja.
- Fokalna dermalna hipoplazija. [sinonim, koga prizadane, znaki izven ust, DD]
- Pemfigus vulgaris. [koga prizadane, katere so še druge vrste pemfigusa, DD]
- Ciklična nevtropenija. [DD, zdravljenje]
Znanje iz področja parodontologije pa se preverja prek štirih (±1) vprašanj, ki so zastavljena na široko in potem diskusija zaide na različna podpodročja. Profesor neredko vskoči med odgovarjanjem in pomaga pri utemeljitvi določene teze. Kar sicer ni nujno pozitivno.
- Katere bakterije vplivajo na katere procese delovanja polimorfonuklearcev? [imena bakterij in imena pripadajočih mehanizmov]
Na tem mestu sva prekinila, ker se mi je zatikalo in ker je bila že pozna ura. Naslednjič sva nadaljevala s temi vprašanji:
- Eksperimentalni gingivitis. [plak, plak in še enkrat plak]
- Mukogingivalna kirurgija. [kaj obsega, kaj več o prekrivanju korenine in od česa je odvisna uspešnost prekritja]
- Akutna stanja v parodontologiji. [naštej, potem pa povej kaj več o NPB oz. ANUG, od tod sva prišla do vpliva kajenja na PB]
- Pogoji za uspešnost implantatov. [želi slišati pet dejanj, ki jih je potrebno opraviti, preden se lotimo vstavljanja implantatov]
Glavna vira za učenje sta knjigi LASKARIS G.: Color Atlas of Oral Diseases in LINDHE J., LANG N. P., KARRING T.: Clinical Periodontology and Implant Dentistry. Obe se dobita tudi neuradno prevedeni v slovenščino s strani študentov, gotovo se kopije nahajajo v naši kopirnici. Slike iz Laskarisa pa se dobijo tudi na internetu, med gradivom na SiDSIC-u. Potem pridejo v poštev seveda pripadajoči članki iz Zobozdravstvenega vestnika in nenazadnje stara vprašanja.
Kot sem že zapisal, občutki po opravljenem zadnjem izpitu so nepopisni. V trenutku pozabiš na vse muke in kar smeje se ti ves čas. :)
S to opisano izpitno izkušnjo sem pravzaprav zaključil nalogo, ki sem si jo zastavil daljnega leta 2003 ob vpisu na fakulteto. Seznam je torej popoln. (Z izjemo treh mini predmetnih kolokvijev, za katere se zgleda ni splačalo trošiti besed.) Next stop: pripravništvo in strokovni izpit.
