Več na: www.sidsic.com/brucovanje

Vljudno vabljeni! Nujno prisotni!

Julija 2007 sva se z Anjo sončila na Malti. No ja, sončil sem se bolj nehote, saj ne maram učinkov ultravijoličnih žarkov na svoji koži, ampak tam jim res težko uideš, še pod senčnikom te dobijo. Odletela sva spet last minute z Intelekto in bila zelo zadovoljna z organizacijo.

Po mojih vtisih je pokrajina na Malti suha, razbeljena, enolična. Pa kljub temu in kljub majhnosti otoka ima kaj za pokazati. Predvsem glavno mesto Valletta ima svojstven značaj in kar izstopa po svoji lepoti.

Podrobneje ob slikah.

Povezava do fotografij.

Spet se približuje, le da je tokrat naš letnik odgovoren za organizacijo tega velikega študentskega dogodka. Huh, štiri leta so že mimo od mojega krsta. Fora pa je v tem, da sem takrat manjkal, hehe. Teden dni prej je bilo medicinsko brucovanje in kdo bi vedel v tistih časih, ko smo bili z medicinci eno in isto, da so te zadeve ločene. V prepričanju, da sem svoje dal skozi (žur je bil odličen, še majice smo dobil, jeeej:) in ob pomanjkanju reklame med bruci, se je zgodilo, da sem stomatološkega izpustil.

V prihodnjih letih sem nadoknadil… sedaj pa je prišel čas, ko bo treba zbrati in izpeljati vse noro zabavne ideje, s katerimi bomo brucovanje 2008 naredili naj naj oh in sploh zakon.

Če se še malo vrnem v preteklost, bilo je avgusta 2003, ko sem nadobudno surfal po internetu, iščoč sleherni drobec informacije o študiju (dentalne) medicine. Tisti maloštevilni rezultati iskanja so bili povod za izdelavo lastne informativne študentske spletne strani. Kljub vsemu pa sem vendar uspel izbrskati že takrat zastarelo stran iz leta 1998 — danes seveda ni več dosegljiva na internetu — ki me je navdušila ob branju nekakšne poslanice takratnim študentom 1. letnika stomatologije. Stran je bila narejena zelo enostavno, samo HTML in slike, zato sem si ta del o brucovanju shranil na disk.

Oživljam ga tukaj: BRUCOVANJE ‘98

Leta so tekla in vsako leto sem v kakšnem odstavku na novo odkril in razumel humor, ravno tako slike, za tisti čas presenetljivo kvalitetne fotomontaže učiteljev s klinike, ki jih seveda na začetku študija še ne poznaš, potem se pa rolaš od smeha, ko dojameš, kako posrečene so.

Sestavek se mi danes zdi super, tako vsebinsko kot slogovno. Zanimivo je, da so bile že pred 10 leti v tem kontekstu omenjene besedne zveze tipa “prostorska in kadrovska stiska”, “izgradnja nove pediatrične klinike”, ki so vsekakor še danes aktualne.

Težko bo tole letos premagat…

Med prvomajskimi počitnicami 2007 sem se z družino odpravil raziskovat Portugalsko. Predstavljal sem si jo kot revnejšo suho južnoevropsko državo, a sem se pošteno motil. Dežela me je naravnost presenetila s svojo bujno naravo, z zelo zanimivimi in urejenimi mesti ter s čudovitimi znamenitostmi v njih.

Ker zaenkrat ne obstaja direktna zračna povezava med Slovenijo in Portugalsko, smo tja odpotovali z letalskim prevoznikom Air France, ki leti čez Pariz v Lizbono.

V Lizboni pa izposoja avta in brum brum naokoli. Najprej seveda spoznavanje glavnega mesta, ki je ob lepem vremenu prav zasijalo v svoji razgibanosti, romantičnosti, arhitekturi in prebivalcih. S turističnega vidika bi izpostavil seveda Belemski stolp.

Kasneje smo se zapeljali mimo bližnjega letoviškega Estorila do najzahodnejše točke celinske Evrope, se obrnili skozi Sintro, polno palač, nazaj proti notranjosti države oz. na sever do templjarskega mesteca Tomar. Sledila je Fatima, drugo največje katoliško romarsko središče in nato Batalha, kjer me je očaral velikanski samostan “Santa Maria da Vitória”. Sprehodili smo se tudi po obmorskem letovišču Nazare.

Potem smo se pomaknili še malce bolj severno in obiskali staro univerzitetno mesto Coimbra ter simpatični Aveiro. Najboljše pa je sledilo na koncu. Govorim o drugem največjem portugalskem mestu. Kar sem prej zapisal za Lizbono, velja tudi za Porto, ampak slednje je še za odtenek bolj impresivno. Martinčkanje na rečni obali ob kapljici žlahtnega portovca s pogledom na stari del mesta na nasprotnem bregu reke je… neprecenljivo.

Po hitri vožnji nazaj na jug do lizbonskega letališča smo odleteli domov. Za zgoraj prikazano pot je 5 dni zadosti, ampak če bi se želel obeh velikih mest dodobra naužiti, bi potreboval vsaj še kak teden.

In ker slike povedo več kot tele skope besede, bom tu odnehal.

Povezava do fotografij.