Priznam, da sem zelo slab bralec knjig. Za kar krivim šolo (tako osnovno kot tudi srednjo), ki me je množično posiljevala z meni totalno nezanimivo umetniško literaturo. In potem ni bilo dovolj le prebrati teh knjig, ampak je bilo potrebno celo razpravljati o njih in to v resnih esejskih oblikah ali še huje, pred polnim razredom sošolcev. V tem primeru, vedno ko sem prišel na vrsto, bi se bil najraje vdrl nekam, saj sem ponavadi le mukoma uspel izustiti nekaj ne najbolje povezanih stavkov. Brrr, kakšna mora. Književnost je bila najšibkejša točka v moji izobrazbi.

Da ne bom zašel, hotel sem povedati, da obšolsko prebrane knjige lahko preštejem na prste ene roke. In z nazadnje prebrano sem prezadovoljen. Mark Haddon in njegov roman “Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa”, sta me naravnost impresionirala. Celotna vsebina, podroben prikaz življenja avtističnega fanta, avtizem kot razvojna motnja, ki sem jo tokrat imel prvič priložnost podrobneje spoznati, sam način podajanja vsebine, nekaj naravoslovne tematike, matematika in nenazadnje čudovita logika, ki se skriva v tem otroku — vse to je tisto, kar me je gnalo v branje nadaljnjih poglavij.

A-must-read, I tell you!

Več o vsebini (tudi z odlomki), o avtorju pa mnenja bralcev ipd., je na ogled na naslednjih straneh:

• dobra, kratka in jedrnata recenzija
• predstavitev na emka.si
• predstavitev na amazon.com

Vprašanje, koliko bom potemtakem prav vzljubil branje knjig, ampak kakšne podobne zgoraj omenjeni se sigurno ne bom branil.