PATA — pravi veliki predklinični temelj za naprej, za ‘kliniko’. Popelje te skozi definicijo, etiologijo, patogenezo, morfologijo (mikroskopsko in makroskopkso), klinične znake ter prognozo (tako izostane v bistvu le zdravljenje, ki je prepuščeno nadaljnjemu študiju) vseh (no, ne čisto vseh, ker jih je že tako preveč) bolezni, ki sejejo med človeško raso.

Definitivno zanimiv predmet, ki sicer dodobra preizkuša posameznikovo zmožnost pomnjenja, ampak vseeno gre, sploh ob misli, da hudo šele pride (interna medicina comes to mind;). Pohvalil bi rad samo katedro, ki izvaja pouk pri dotičnem predmetu in ki se je izkazala za študentom nadvse prijazno (zasluga gre seveda še najbolj Mateji, tamkajšnji referentki za študentske zadeve). Ravno tako so v redu mnogi učitelji pa asistenti in nenazadnje tudi demonstratorji; to so (vzorni:) študentje višjih letnikov, ki pomagajo na vajah. Tudi spletna stran katedre je odlična, z vsemi potrebnimi informacijami in trenutno (baje samo začasno online) celo z novo različico skripte, v katero so vključena tudi navodila za vaje s slikami nekaterih preparatov.

Sedaj pa k bistvu. Izpit je sestavljen iz treh delov (oz. dnevov).

Prvi dan je na sporedu praktični del izpita in poteka na dan pred uradno razpisanim izpitnim rokom. Tisti, ki so bili med letom malce bolj pridni (in imajo poleg tega še srečno roko pri obkroževanju:) se lahko praktičnemu delu izpita izognejo z zbiranjem dovoljšnega števila točk na rednih kolokvijih. Sestoji iz mikroskopskega in/ali makroskopskega dela. Prvemu sem se izognil in ne vem veliko povedati o njem, razen to, da poteka pred učiteljem, ki te ima potem tudi na ustnem delu izpita. Z makroskopskim delom pa sem se soočil; ta poteka pri asistentih, ki so zelo dobrosrčni, tako da se res ni kaj bati. Predse dobiš 3 ‘kompote’ (oz. preparate), moji so bili “endocarditis verrucosa”, “polyposis intestini crassi familiaris”, “myeloma multiplex calvariae”. Na list zapišeš diagnoze in potem na kratko, ampak res brez kompliciranja poveš kaj teoretičnega o njih, potem kje vidiš patološko spremembo in kakšna je. Naredijo pomoje vsi.

Drugi dan je the one, pisni del izpita. Tvori ga 60 multiple choice vprašanj, pri vsakem je na voljo 5 odgovorov, ki nikoli niso vsi pravilni in nikoli vsi napačni. Pravilno obkrožena kombinacija odgovorov prinese eno točko, delnih točk torej ni, kar zadevo dela pač tako zoprno, kot je. Snov je razdeljena na 3 približno enake dele, na splošnega, specialnega in oralnega. Slednji je bil precej zahteven in je bil pomoje najslabše reševan, medtem ko se je pri ostalih dveh delih več kot polovico vprašanj ponovilo iz prejšnjih izpitnih rokov (!). Obenem velja, da so bila pretežno rešljiva z znanjem iz zgoraj omenjene skripte, znanje prav in samo iz opevanega Robbinsa pa se je obrestovalo le pri kakih dveh ali treh vprašanjih. Pri vsem skupaj me je zelo zmotila butasta časovna omejitev na 60 minut, ki je absolutno prestroga in čisto nepotrebna.
Teste popravlja vsak od treh izpraševalcev na ustnem izpitu za ’svoje’ študente (neobičajno je namreč to, da že pred pisnim delom izveš, kdo te bo imel na ustnem). Tako so nekateri zvedeli za rezultate že po štirih urah, drugi pa naslednje jutro (čakanje je bilo zelo nervozno).

Komplet 60 pisnih izpitnih vprašanj s 5. aprila 2006 (zbrana in urejena zahvaljujoč nekaterim kolegom iz trenutnega 3. letnika dentalne medicine) je dosegljiv na drugi strani te objave. Rešitev nisem priložil, ker se lahko veliko naučiš, če sam poiščeš odgovore, kar tudi študentom svetujem, da se potrudijo — verjemite mi, obrestuje se.

Tretji dan je na vrsti ustni del izpita in ta dan se za posameznika zgodi enkrat v naslednjem tednu (vprašani so namreč 3 ali 4 študenti na izpraševalca na dan). Sam sem bil prvi na vrsti, in sicer pri doc. Volavšek. Vstopiš v njeno pisarno, dobiš list papirja in si med 12 trojčki vprašanj izbereš svoj kompletek. Predvidevam, da se ti sklopi kar ponavljajo na izpitnih rokih, so pa na posameznem roku ‘porabljena’ vprašanja izločena iz igre. Izbral sem trojček št. 6 (karseda naključno) in dobil naslednje:

1. kancerogeneza
2. embolije
3. benigni tumorji žlez slinavk

V kakih 10 minutah se pripraviš in pričneš odgovarjati. Pri prvem vprašanju me je pustila govoriti podolgem in počez (priznam, da sem sprva mnogo črpal iz predavanja z istim naslovom, ki sem ga poslušal pri patološki fiziologiji, sicer pa sem se potem osredotočil predvsem na morfološke spremembe), medtem ko me je skozi drugo vprašanje vodila z različnimi podvprašanji. Le-ta se mi niso zdela vsiljiva, če katerega ne znaš, ti razloži, skratka, lahko se razvije pravi pogovor (poudarek je bil drugače na trombemboliji, in sicer pljučni). Na tretje, stomatološko, vprašanje je bilo dovolj odgovoriti bolj na splošno in na kratko. Vse skupaj pa je trajalo nekje 40 minut.

Zelo sem bil zadovoljen s potekom ustnega dela izpita, doc. Volavšek je prav kul. Slišal sem, da je tudi fino izkusiti izpraševanje pri prof. Zidar, medtem ko za prof. Gale tega ne bi mogel reči.

Manjša zbirka nekaterih drugih ustnih izpitnih vprašanj (prispevali smo Aljoša, Teja, Tjaša, Petra, Eva, jaz, Vesna, Katja, Maja, Jure, Katarina, Anja, Jerneja, Eva) se nahaja na tretji strani te objave.

Kako se potemtakem učiti? A tricky one. Že zaradi tega, ker je bilo meni to prvič, da sem se za izpit moral pripravljati v času rednega pouka in ne med zimskimi počitnicami, kar je precej zahtevno, sploh ko se zvrstijo kolokviji za PAFI in še kake druge obveznosti. Osebno bi mi bilo veliko bolj praktično, če bi bil izpitni rok denimo v drugem tednu februarja, ko bi se lahko od novega leta dalje več kot zadovoljivo naučil. Ne pa 21. marca oz. 5. aprila (rok smo namreč sproti prestavili, ker je primanjkovalo časa). Posledično se mi je učenje za tale izpit vleklo 2 meseca, ampak vmes je bilo še marsikaj in zdi se mi, da je bilo dejanskih ‘patoloških’ dnevov ravno za 1 mesec.

Obenem pa je bila dilema z literaturo. Študirati po knjigi “KUMAR V., COTRAN R. S., ROBBINS S. L.: Basic Pathology”? Samo po skripti? Po obeh? Sam sem se sprva optimistično lotil prve in počasi ugotovil, da je preobsežna za naše potrebe in da se da mnogo bistvenih stvari absorbirati ravno iz navodil za vaje. Nekatere stvari so namreč drugače predstavljene v obeh virih in seveda v takih primerih zmaga skripta, ki so jo napisali ljudje, ki nas učijo ta predmet in seveda na izpitu pričakujejo razlago na svoj način.
Za oralno patološki del izpita pa prideta v poštev knjiga “SAPP J. P., EVERSOLE L. R., WYSOCKI G. P.: Contemporary Oral and Maxillofacial Pathology” in neuradna (študentska) skripta, ki je dosegljiva med gradivom na SiDSIC-u. Slednja je v bistvu čisto dovolj, vendar ne škodi pogledati tudi v knjigo, predvsem slike za lažjo predstavo (no, besedilo tam je tudi dobro napisano).
Stara vprašanja, kot sem jih že prej omenil, so pa itak neprecenljiva.

Za referenco podajam še povezave do treh debat v zvezi s patologijo, ki so se na SiDSIC-ovem forumu odvijale letos zgodaj spomladi: 1, 2, 3.

To je to, uživajte v sončku.

strani: 1 2 3