Patološka fiziologija mi je zelo všeč. Logično obravnavanje procesov, ki se dogajajo, ko gre v človeškem telesu kaj narobe. Predmet je nadgradnja fiziologije iz prejšnjega letnika in se po načinu podajanja snovi precej razlikuje od denimo patologije. Bazira bolj na razumevanju kot pomnjenju in to je tisto, zaradi česar mi je tako všeč.

Predavanj je precej in so večinoma zelo v redu, vaje so tudi zanimive, seminarji, ki ji pripravljamo študentje, nekoliko manj — nismo pač vsi pedagoško podkovani. Znanje se redno preverja s kolokviji, ki zaradi svoje strukture znajo biti loterija, ampak so fajn, ker te prisilijo (no, če nočeš, te ne more prisiliti nihče:) k sprotnemu delu in s tem nekoliko olajšajo kasnejše predizpitno učenje.

Inštitut je letos pričel tudi z vzdrževanjem svoje spletne strani, ki koristi predvsem zaradi objavljenih urnikov za vsak teden posebej (vključujoč nekaj povzetkov iz predavanj) in zaradi obvestil o izpitnih rezultatih.

Pisni del izpita za dentalne medicince je sestavljen iz 20 multiple choice vprašanj, točka je dobljena samo pri obkroženi pravilni kombinaciji odgovorov, v kateremkoli nasprotnem primeru pa ne. Osem točk je potrebno osvojiti za pristop k ustnemu delu izpita. Najboljše se mi je pri vsem zdelo to, da je bilo časa za pisanje čez glavo, 2 šolski uri namreč. Končno en predmet, ki te ne lovi na čas, bravo za fair play.

Različica testa, ki sem ga pisal 6. junija 2006 je dosegljiva na drugi strani te objave, verzija s 27. junija 2006 pa tukaj.

Ustni izpiti se zvrstijo zelo hitro, dan ali dva po pisnem, kar je še en plus za PAFI. Se prihrani na živcih. Dentalne medicince na ustnem čaka izključno prof. Sketelj, ki sem se ga sprva malce bal zaradi njegove avtoritete, vendar se je izkazal kot zelo prijazen učitelj.

Ponavadi je več študentov naročenih ob isti uri, skupaj se gre v pisarno, potem pa eden odgovarja, naslednji se pripravlja, ostali čakajo. Za pripravo z listom papirja imaš na voljo vsaj 10 minut, trojček vprašanj ti je že vnaprej določen. Moja vprašanja so bila:

1. primarna arterijska hipertenzija
2. rahitis
3. višinska bolezen in aklimatizacija

Manjša zbirka nekaterih drugih trojčkov ustnih izpitnih vprašanj (prispevali smo jaz, Tjaša, Jure, Katarina, Mojca, Maša, Eva, Eva, Anja, Lena) se nahaja na tretji strani te objave, večja zbirka standardnih pa na SiDSIC-u.

Pri odgovarjanju začneš z definicijo in kaj kmalu te prične profesor voditi s podvprašanji, kar se mi je zelo dopadlo. Če se česa ne spomniš, ti namigne, če tudi to ne pomaga, ti na hitro razloži in ti nameni malce očitajoč pogled, hehe. Pogovor traja tudi do 45 minut, nakar greš ven iz pisarne čakat svojo oceno, ki jo dobiš, ko so izprašani še ostali kolegi, ki so bili s tabo. Malce te pusti v neznanem, kar ni najbolj prijetno. Sicer potem ob ocenjevanju pokomentira tvoje znanje oz. svojo odločitev, na koncu pa mi je namenil celo nekaj vprašanj o tem, kako mi je bil predmet všeč, če sem bil zadovoljen z izvedbo in kaj bi sam spremenil. Podobnih pogovorov s profesorji nisem vajen in me je seveda presenetilo, ampak priznam, da sem se dobro počutil v tem pogovoru, hvale vredno res.

Poglavitno literaturo za učenje predstavljajo skripta “Avtorji inštituta: Izbrana poglavja iz patološke fiziologije” in študentske seminarske naloge. Del snovi pa ni pokrit ne s prvim in ne z drugim, za kar srčno priporočam uporabo “SILBERNAGL S., LANG F.: Color Atlas of Pathophysiology”, tudi za razjasnitev kakršnihkoli dilem — odlična ‘knjižica’! “GUYTON A. C., HALL J. E.: Textbook of Medical Physiology” tudi lahko pride v poštev, vendar ga sam nisem uporabljal.

V končni fazi izpit res ni tako težek kot se zdi (hehe, to rečem za vsak predmet, ko je enkrat že za mano;).

strani: 1 2 3