Interna medicina je tista medicina, ki se ukvarja z diagnosticiranjem (ugotavljanjem, določanjem) in nekirurškim zdravljenjem bolezni pri odraslih. Če ste si kdaj pogledali kakšno epizodo TV serije “House”… to je približno to.

Medtem ko je pri kolegih medicincih izpit iz interne medicine nekaj ooogromnega, kar jih čaka ob koncu študija, je to obenem predmet, ki je za dentalce v celoti izpeljan v 3. letniku študija. Naš izpit je sigurno lažji, vendar vseeno precej zoprn. Težava je v tem, da ima povprečen študent stomatologije ob koncu tretjega letnika preveč dela z izpiti, ki so pogoj za vpis v višji letnik in niti ne pomisli, da bi se ukvarjal še s tem izpitom, kar pa v bistvu ne bi bilo tako napačno, saj je tale naša interna medicina predvsem nadgradnja znanja iz patologije in patološke fiziologije, ki je takrat še kolikor toliko sveže, za razliko od sedaj, ko sem končal že s 4. letnikom. V glavnem, zaradi obveznosti pri drugih predmetih, predavanja iz interne medicine v poletnem semestru 3. letnika zbledijo in čeprav niso slaba, nam čisto nič ne koristijo.

Zakaj še pravim, da je izpit zoprn? Ker dolgo traja, najdlje doslej, in ker je edini izpraševalec dokaj zahteven.

Izpitni roki so razsejani čez celo študijsko leto, na posamezen termin se lahko prijavita po en ali dva študenta. Začne se zjutraj ob 8. uri na Kliničnem oddelku za hematologijo, ki se nahaja levo v 6. nadstropju Kliničnega centra. Že prva nelagodnost je dejstvo, da študentje prvič spoznamo doc. Andoljška šele na izpitu, kar se pri nobenem drugem predmetu ne dogaja, tako ne veš, kateri od obrazov, ki hodijo mimo tebe, ko čakaš na začetek izpita, je pravi. Saj te najde on, ampak je vseeno beden občutek.

Jaz sem bil na izpitu 26. junija 2007 skupaj s sošolko in že kakšno minuto čez osem naju je odpeljal v eno od bolniških sob do pacientke, ki je bila zelo prijetna sogovornica, a žal s precej grdo boleznijo. Cilj je bil izdelati anamnezo in status, to sta temeljit pogovor z bolnikom in telesni pregled, kar lahko traja od 2 do 4 ure (seveda zdravniki to hitreje opravijo:), plus še kakšna ura za urejanje pridobljenih podatkov, saj je na izpitu potrebno biti izredno natančen v predstavitvi le-teh (pravilen vrstni red, pravilni izrazi ipd.).

Okoli 13. ure sva se ponovno dobila z doc. Andoljškom in skupaj smo odšli v njegovo prijetno klimatizirano pisarno. Spraševanje je potekalo tako, da sva se s sošolko pomikala skozi anamnezo, on pa je ves čas skakal v besedo z relevantnimi vprašanji, hipotetičnimi primeri in vodil pogovor v smeri povezovanja pacientkinih znakov in simptomov z njenimi boleznimi. Začela je sošolka z navajanjem vzroka njenega prihoda v bolnišnico, družinsko anamnezo in delno s preteklimi bolezenskimi težavami, nato sem sam nadaljeval s preostalimi prejšnjimi boleznimi in prešel na debato o pacientkinem trenutnem stanju. Kolegica je še na kratko predstavila status okončin, jaz pa status trebuha in tako se je izpit počasi zaključil. Iz pisarne sva iztopila neverjetno pozno, ob pol štirih popoldne. Sestradana, utrujena, nekoliko pretresena. Meni je bilo mučno, sploh po nekaterih docentovih pikrih komentarjih glede mojega znanja. No, važno, da je mimo.

Raje ne bi pisal na glas, kaj točno sva bila vprašana v tistih dobrih dveh urah, ker se je čisto vse navezovalo na pacientkino stanje, nobenih ekstra vprašanj. Na vrsto so prišle teme tako iz hematologije, kot tudi iz pulmologije, endokrinologije, gastroenterologije, nefrologije, kardiologije in revmatologije. Je bil pa pogovor voden, kot sem že povedal, nobenega razglabljanja, samo ciljana vprašanja, ki zahtevajo kratke in jedrnate odgovore.

Glavna literatura bi bil obsežni slovenski učbenik “KOCIJANČIČ A., MREVLJE F., ŠTAJER D.: Interna Medicina” ali kakšna sorodna tujejezična različica, vendar je to za tale izpit preobsežna varianta (govora je namreč o ~1600 straneh). Zato je bolje s pomočjo že znanih preteklih zapiskov in skript ponoviti patologijo in patološko fiziologijo, za rdečo nit pa imeti pred seboj natisnjene odlično strnjene zapiske iz interne medicine, ki se jih dobi na dentalna-medicina.com ali seveda v kopirnici “na onko”. Potem je tu še knjiga “KOCIJANČIČ A.: Klinična preiskava”, ki je fajna za prelistat, ker ima veliko slik in se ukvarja ravno s tem, da poveže posamezne simptome z boleznimi.

Moj edini nasvet je: pejte delat ta izpit čim prej! Jaz pa se bom sedaj prepustil prelepim občutkom, ki spremljajo študente z že opravljenimi pogoji pred poletjem in veselo pomahal 5. letniku.

To je čudovit razgled! Kar obsediš…

Slikano z Male Osojnice, kjer je, btw, razgled, v nasprotju s splošnim prepričanjem, lepši, kot pa z Velike Osojnice.

Farmakologija obravnava zdravila in njihov vpliv na procese v človeškem telesu. Nadvse koristna zadeva, saj prinaša skupaj s kirurškimi posegi glavno poanto medicine — pozdraviti bolnika.

Je predmet, uvrščen v sredino študija na Medicinski fakulteti v Ljubljani, predmet, kjer pride zelo prav dobro znanje iz patološke fiziologije in je predmet, ki je zelo nerodno postavljen v predmetnik študentov dentalne medicine. Ponovi se namreč zgodba iz 1. letnika, ko so nas pri predavanjih dali skupaj z leto starejšimi medicinci, ob katerih smo se počutili pravi loleki, saj smo komaj sledili anatomskim (latinskim) izrazom in kompleksnim skicam določenih telesnih predelov. Ker smo bili bruci, smo pač vztrajali. Pri farmakologiji pa smo kot takratni 3. letniki pristali skupaj s študenti medicine 4. letnika. Spet, nič jasno ob poslušanju tiste razlage. Tokrat smo kot že malce starejši ‘frajerji’ enostavno prenehali z obiskovanjem predavanj. Ves tretji letnik, z izjemo prvega predavanja v zimskem in prvega v poletnem semestru, ni hodil tja nihče od stomatologov. Kar je škoda za predmet takega kalibra, kjer bi mi pred izpitom sigurno prav prišlo, če bi že prej slišal za stvari. Vsaj doslej mi je vedno pomagalo.

Beri dalje …