Otorinolaringologija (ORL) je veda o zgradbi, funkciji in boleznih ušes, nosu, obnosnih votlin, grla, sapnika, žrela in požiralnika. Področja, ki so zelo blizu ustni votlini, zato je predmet resen, zanimiv in izpit za stomatologe povsem enakovreden medicinskemu.

Predavanja smo poslušali v zimskem semestru 5. letnika in v istem času smo se na vajah učili posebnih prijemov, ki omogočajo dober otorinolaringološki klinični pregled bolnika. Učitelji so bili tako na predavanjih kot tudi vajah zelo prijazni, sestra Magda, ki je držala pokonci vse skupaj, pa tudi enkratna.

Izpit poteka v ustni obliki, tvorita ga dva dela, praktični in teoretični. Izpit sem izkusil 6. februarja 2008, ko smo bili na vrsti štirje študenti.

Najprej se je vsak od nas pogovoril z in pregledal po enega pacienta ter nato predstavil svoja dognanja nadzornemu zdravniku, pri nas doc. Fischingerju, ki je zelo prijeten sogovornik, vsi smo bili zadovoljni z njegovim odnosom do bolnikov in do nas. Moja pacientka je imela diagnozo “stanje po peritonzilarnem abscesu”. Za praktični del se ni treba sekirat, sam sem se gotovo preveč. Anamneza naj bo res kratka, ciljana, pregled pa pač kolikor gre, če česa ne vidiš, ponavadi glasilk zaradi refleksa, odkrito poveš, da nisi uspel in na pomoč ti priskoči docent (ki mu itak zmerej rata:), ti pokaže, razloži.

Sledil je teoretični del, ko je bil vsakmour dodeljen izpraševalec, meni prof. Žargi. Vprašanja si izbereš sam z žrebanjem listka, na mojem je pisalo:

1. razvoj nosu
2. slušni pripomočki
3. oteklina grla (vzroki, klinična slika, zdravljenje)

Profesor je odločno vodil pogovor, postavljal celo malce preveč podvprašanj in s tem pri meni ustvarjal rahlo zmedo, čeprav je to še vseeno boljše kot nič podvprašanj oz. nemo poslušanje ali bognedaj neposlušanje povedanega (tudi to sem že videl pri nekaterih na tem faksu…).

Moj nasvet je: dobro se nauči anatomijo vsakega področja (), ker s tem si vedno lahko pomagaš, kadar se kje kaj zatakne. Tako na praktičnem kot tudi teoretičnem te hitro povprašajo kaj osnovnega anatomskega. Poleg tega smo imeli vsi na listkih po eno vprašanje iz razvoja ali anatomije, vendar če dobiš razvoj, je to bolj tako tako, profesorje ne zanima preveč, raje slišijo kaj pametnega o anatomiji dotičnega predela.

Vse listke z vprašanji, ki smo jih izvlekli tisti dan, sem potem doma našel med velikim kupom trojčkov vprašanj, ki se nahaja na MedenemSrcu in v kopirnici “na onko”. Ampak meni to ni prav pomagalo, ker je teh trojčkov res preveč. Raje sem prijel v roke knjigo “KAMBIČ V.: Otorinolaringologija”, ki je sicer stara, pokracana, ampak lepo strnjena v A5 format. Isti avtor je napisal še dodatne knjižice z naslovi “Bolezni žrela”, “Hripavost” in “Otekline na vratu”, ki pa me niso toliko pritegnile. In še ni konec, nekaj vrlih študentov medicine je relativno pred kratkim objavilo odgovore na pogosta izpitna vprašanja; vse hvale vreden projekt, ki je ravno tako shranjen na MS.

Zaključujem z vsem znano in preverjeno resnico, kadar gre za ustne izpite, na koncu je vse od sreče odvisno, tako da… srečno!