Čeprav sta fiksna in snemna protetika v zobozdravstvu pogosto nerazdružljivi, sta med študijem pri nas obravnavani ločeno.
Pri snemni protetiki lahko zablestijo fiziki po duši, saj se vse vrti okoli navorov in drugih pojavov s področja mehanike. Tako so sicer predavanja lahko včasih, kadar predavatelj zaide v globoko teorijo, dokaj dolgočasna, ampak vaje pri tem predmetu so bile že večkrat razglašene s strani študentov kot najboljše, predvsem zaradi prijetnega in nestresnega vzdušja med delom. Naj še omenim, da vam tukaj ne uide priložnost spoznati pomen kratice DHP (darilo hvaležnega pacienta). :)
Pred začetkom vaj so nas preverili s kolokvijem, na koncu predavanj in vaj, štiri semestre kasneje, pa z ustnim izpitom, za katerega je potrebno pripraviti tudi protokole, sistematično urejeno dokumentacijo o delu na vajah.
Sam sem se odpravil na izpit 15. decembra 2009, izpraševalec je bil v tem času že doc. Kuhar, ki je v tem obdobju počasi prevzel to vlogo od v pokoj odhajajočega vrhunskega profesorja Funduka. Pred pisarno sem čakal 40 minut. Po uvodnem pozdravu je docent najprej na hitro prelistal protokole, brez komentarjev (?!), nato je med kupčkom rumenkastih listkov izbral tri, jaz pa sem med temi izvlekel enega, na katerem je v pisavi starega tipkarskega stroja pisalo:
- Velarna zapora. Histologija, pomen.
- Vertikalna relacija pri totalni protezi.
- Dvodelne zapone.
- Gredne konstrukcije.
- Protetični načrt.
Prvi dve vprašanji sta bili torej iz teorije totalnih protez, drugi dve iz teorije parcialnih protez, pri zadnjem vprašanju praktične narave pa je potrebno izrisati protetični načrt za določen zobni status. Kakor sva se v prvi polovici z docentom odlično razumela, sva se v drugem delu povsem razšla. Kar naenkrat nikakor nisem uspel izreči besed, ki si jih je želel slišati, čeprav se je meni zdelo, da na njegova podvprašanja odgovarjam pravilno. Pri gredeh se mi je dejansko zataknilo in kot da moji predhodni ustrezni odgovori ne bi bili upoštevani, mi je bila ponujena odločitev med slabo oceno ali ponovnim obiskom za boljšo oceno. Ker sem sit takega načina izpraševanja in spremljajočega stresa sem na docentovo začudenje izbral prvo možnost. Kljub vsemu mi je na koncu čestital, za kar sem mu hvaležen. Da je izpit ušel iz ustaljenih tirnic, priča tudi dejstvo, da sva oba pozabila na zadnjo nalogo v zvezi s protetičnim načrtovanjem. Mogoče me še kdaj pokličejo nazaj zaradi tega. :)
Za učenje sta priporočeni knjigi HAYAKAWA I.: Principles And Practices Of Complete Dentures in PHOENIX R. D., CAGNA D. R., DEFREEST C. R.: Stewart’s Clinical Removable Partial Prosthodontics, članki iz Zobozdravstvenega vestnika ter še zapiski enega študenta, ki so v digitalni obliki zaokrožili v letu 2008, sigurno pa se dobijo tudi v naši kopirnici.
1 Trackback or Pingback for this entry:
[...] Po snemni protetki je prišel na vrsto še izpit iz fiksne protetike. Meni osebno je bil kar težek. V bistvu mi je bil predmet v celoti naporen. Na predavanjih sem pogrešal sistematično podajanje informacij, vse prevečkrat smo skakali sem in tja, brez glave in repa, stvari so se ponavljale, kar je pripomoglo le k dolgčasu med poslušanjem. Vaje so bile zoprne, ker so bile pogosto izvajane drugače, kot si jih je profesor na predavanjih zamislil, asistenti so nas nemalokrat puščali same s pacienti brez nadzora in takrat si lahko samo gledal v zrak in nerodno čvekal s pacientom ter ga miril, češ saj bo asistent kmalu nazaj. Tako so mnoga fiksnoprotetična dela nastajala tedne in tedne, mesece in mesece, celo semestre in semestre (pri enem in istem pacientu, da se razumemo — v imenu vseh študentov se jim zahvaljujem za potrpežljivost!), nam pa je na koncu študija ostala monotona izkušnja, premalo različnih storitev, če razumete. [...]