Predmet sem poslušal v zimskem semestru 4. letnika, izpit naredil konec 5. letnika, ker prej enostavno zaradi pogojev in rednih vaj ni bilo časa. Skratka škoda tistih dveh ur na teden, tako za študente kot predavatelje.

Izpit poteka samo v ustni obliki, kot pri večini kliničnih predmetov, mene je spraševal doc. dr. Bartenjev. Prijeten sogovornik je, duhovit tudi. Na vrsti sem bil 23. junija 2008 ob 16. uri. Kriza, tako pozno pa še 30+ stopinj zunaj. Prišel tja pol ure prej, kjer je že čakalo nekaj prepotenih študentk. Vroče, živčni vsi po malem, butasti predizpitni pogovori, govorice o profesorjih, listanje po knjigah — aaa, kako ne maram teh situacij!

K docentu smo vstopali eden po eden in moja vprašanja so bila:

1. sifilis (predvsem ga je zanimalo, kako si po tednih sledijo stadiji bolezni)
2. rozacea (zdravimo z metronidazolom zaradi pršic, drugače pa izogibanje soncu, in ne zaradi ultravijoličnih žarkov, ampak zaradi infrardečega (toplotnega) učinka)
3. heilitis glandularis (podvprašanje: katere heilitise še poznam?)

Ni se treba spuščat v podrobnosti, ko vidi, da znaš, te takoj preusmeri na naslednje vprašanje. Končala sva v slabih 10 minutah, vprašal me je še, kako naj me oceni in ker jaz osebno sovražim to vprašanje, sem obmolknil. Z njegovo odločitvijo na koncu pa sem bil vseeno zelo zadovoljen.

Še nekaj vprašanj od kolegov:

• spinocelularni karcinom
• rozacea
• heilitis aktinika, angularis, glandularis
• psoriaza

Uporabljena literatura:

• KANSKY A.: Kožne in spolne bolezni
• študentsko delo: izpitna vprašanja z odgovori

Torej, 19. decembra 2007 smo ob 13h k prof. dr. Drnovšek Olup prišli 3 študentje, čakali kakih 45 minut, nič hudega. Vprašani smo bili vsi skupaj, vsak dobi 3 vprašanja, medtem ko eden odgovarja, se druga dva pripravljata itd. No prvi kolegici se je že takoj na začetku zataknilo in pripravljati se je začela nevihta. Ko se je še druga kolegica malce zmedla, sem že vedel, da se ne bo dobro končalo. Ampak prvo vprašanje mi je še uspelo. Nato se je začel drugi krog. Spet težave, prerekanje, razburjenje, tišina… in ko sem prišel na vrsto še sam, je sredi odgovarjanja zabliskalo, zagrmelo in brez možnosti za odgovarjanje na tretje vprašanje nas je vse poslala domov, češ da že dolgo ni videla takega neznanja. Phew.

Vprašanja so bila naslednja (zadnja tri moja):

1. herpetični keratitis
2. glavkom zaprtega zakotja
3. ?

1. kemične poškodbe očesa
2. vrste sive mrene
3. optični nevritis

1. tope poškodbe očesa
2. akutni iridociklitis
3. okluzija centralne retinalne arterije

Potem pa je prišel 13. junij 2008, ko naju je s sošolcem izprašal prof. dr. Hawlina. Naročena ob 8.30, čakala približno 40 minut, hitro je minilo. Profesor zelo prijazen, malce se mu mudi, vpraša naju skupaj, izmenično, vprašanja se prepletajo. Jaz sem govoril bolj o glavkomu odprtega zakotja (definicija, etiologija, razdelitev, simptomi, slika očesnega ozadja, zdravljenje), kolega podobno o glavkomu zaprtega zakotja. Nato ga je zanimal iridociklitis (definicija, vzroki, simptomi in znaki), nakar mi je dal v roke še sliko zelene šarenice z ozko zenico in sivkastimi spremembami ob in v njej. Kaj vidim, zakaj to nastane in kako zadevo zdravimo. Kolega je izprašal še o optičnem nevritisu, kakšna je povezava s stomatologijo in kakšna z multiplo sklerozo.

Na koncu sva oba dobila super ocene, jest svojo tretjo 10ko — to je bil res en fajn petek trinajsti!

Literatura, ki sem jo uporabil:

• LANG G.: Ophthalmology: A Pocket Textbook Atlas
• uradni osnutki predavanj
• študentsko delo: izpitna vprašanja z odgovori

Trenutno sem čisto padel v Vimeo in posledično v moviemaking. Predvsem urejam množico video posnetkov z našega brucovanja, je že skrajni čas, da kaj objavimo na internetu. Spotoma pa sem posodobil in obogatil dva izdelka, ki sem ju že imel objavljena tukaj, to sta ‘zmajček’ in ’spust s kolesi’. Check it out.

Predavanja smo poslušali v zimskem semestru 5. letnika in v istem času smo se na vajah učili posebnih prijemov, ki omogočajo dober otorinolaringološki klinični pregled bolnika. Učitelji so bili tako na predavanjih kot tudi vajah zelo prijazni, sestra Magda, ki je držala pokonci vse skupaj, pa tudi enkratna.

Izpit poteka v ustni obliki, tvorita ga dva dela, praktični in teoretični. Izpit sem izkusil 6. februarja 2008, ko smo bili na vrsti štirje študenti.

Najprej se je vsak od nas pogovoril z in pregledal po enega pacienta ter nato predstavil svoja dognanja nadzornemu zdravniku, pri nas doc. Fischingerju, ki je zelo prijeten sogovornik, vsi smo bili zadovoljni z njegovim odnosom do bolnikov in do nas. Moja pacientka je imela diagnozo “stanje po peritonzilarnem abscesu”. Za praktični del se ni treba sekirat, sam sem se gotovo preveč. Anamneza naj bo res kratka, ciljana, pregled pa pač kolikor gre, če česa ne vidiš, ponavadi glasilk zaradi refleksa, odkrito poveš, da nisi uspel in na pomoč ti priskoči docent (ki mu itak zmerej rata:), ti pokaže, razloži.

Sledil je teoretični del, ko je bil vsakmour dodeljen izpraševalec, meni prof. Žargi. Vprašanja si izbereš sam z žrebanjem listka, na mojem je pisalo:

1. razvoj nosu
2. slušni pripomočki
3. oteklina grla (vzroki, klinična slika, zdravljenje)

Profesor je odločno vodil pogovor, postavljal celo malce preveč podvprašanj in s tem pri meni ustvarjal rahlo zmedo, čeprav je to še vseeno boljše kot nič podvprašanj oz. nemo poslušanje ali bognedaj neposlušanje povedanega (tudi to sem že videl pri nekaterih na tem faksu…).

Moj nasvet je: dobro se nauči anatomijo vsakega področja (), ker s tem si vedno lahko pomagaš, kadar se kje kaj zatakne. Tako na praktičnem kot tudi teoretičnem te hitro povprašajo kaj osnovnega anatomskega. Poleg tega smo imeli vsi na listkih po eno vprašanje iz razvoja ali anatomije, vendar če dobiš razvoj, je to bolj tako tako, profesorje ne zanima preveč, raje slišijo kaj pametnega o anatomiji dotičnega predela.

Vse listke z vprašanji, ki smo jih izvlekli tisti dan, sem potem doma našel med velikim kupom trojčkov vprašanj, ki se nahaja na MedenemSrcu in v kopirnici “na onko”. Ampak meni to ni prav pomagalo, ker je teh trojčkov res preveč. Raje sem prijel v roke knjigo “KAMBIČ V.: Otorinolaringologija”, ki je sicer stara, pokracana, ampak lepo strnjena v A5 format. Isti avtor je napisal še dodatne knjižice z naslovi “Bolezni žrela”, “Hripavost” in “Otekline na vratu”, ki pa me niso toliko pritegnile. In še ni konec, nekaj vrlih študentov medicine je relativno pred kratkim objavilo odgovore na pogosta izpitna vprašanja; vse hvale vreden projekt, ki je ravno tako shranjen na MS.

Zaključujem z vsem znano in preverjeno resnico, kadar gre za ustne izpite, na koncu je vse od sreče odvisno, tako da… srečno!

Onkologijo smo pisali 20. decembra 2007, ginekologijo pa 14. januarja 2008. Vsi smo oboje opravili v prvo. Vprašanj ne morem objaviti, ker jih je bilo preveč in ker nima pravega smisla (glej zgoraj).

Na ginekologiji so nam na izbiro dali tudi markantno izkušnjo, biti priča čisto pravemu porodu. Celo dvem, trem. Pravi pravcati čudež, vam rečem. Čestitke vsem mamicam! (In hvala sestri Jolandi za prijaznost!)