Latest Entries »
Ob pomanjkanju vitamina D smo se minulo nedeljo odpravili po svojo dozo na Krim, potem pa se ustavili še pri Podpeškem jezeru. Lepo je bilo! :)
Vedno znova z otroško radovednostjo opazujem tale pojav. :)
Šah naju je z bratrancem v otroštvu naučil igrati naš dragi dedek (počivaj v miru). Čeprav nisva imela kaj dosti pojma, nama je igro tako zabavno predstavil, da sem se vsakič znova veselil odpiranja tiste stare šahovske škatle.
V začetku mojega najstnišva je šah dobil nek piflarski prizvok, po mnenju sošolcev je bila to dolgočasna igra za čudake, kar je absolutno vplivalo tudi name in igro sem sčasoma pozabil.
Dokler nisem v začetku gimnazijskih let spoznal prijatelja, s katerim sva ugotovila, da imava neverjetno veliko skupnih lastnosti v življenju, ena od mnogih je bil seveda tudi šah, ki sva ga sprva igrala v živo, z razmahom interneta pa pričela tudi redno preko elektronske pošte, t.i. korespondenčni šah, ko približno enkrat na dan prileti poteza po mejlu in tako lahko ena igra traja tudi več mesecev. Bila sva vedno izenačena, zato naju je igra še leta in leta zabavala.
Vse se spreminja in nekega dne je na lepem tista internetna stran, preko katere sva igrala, crknila. Pa sem spet ostal brez šaha. Tu in tam sem sicer uspel zvabiti še enega prijatelja na partíjo ali dve. A zame je bilo to premalo. Drugih ljudi okoli mene šah enostavno ni zanimal, igranje proti nezmotljivemu računalniku pa je zelo nedružabno in zato dolgočasno. V iskanju alternative sem zašel na spletno stran s precej očitnim imenom Chess.com. In takrat se mi je šele odprl neskončni svet šahovskih figuric. Toliko kvalitetnih člankov, toliko poučnih video posnetkov, toliko tehtnih analiz posameznih iger — ogromno sem se naučil, nekoliko izboljšal in postal… odvisen. Vsak dan visim tam gor. Pridružite se mi! ;)
Šah mi je všeč predvsem zato, ker je vsaka igra praktično unikatna in zato povsem nepredvidljiva. Zahteva premišljene poteze, ki imajo prav vse svoje posledice (dobre ali slabe) v nadaljnjem poteku posamezne igre. Prav tako ponuja neskončno možnosti za napredek, nikoli nisi namreč dovolj dober. (Hmm.. kako življenjske so izpadle te misli.:)
Zgoraj je slika končne pozicije ene od mojih preteklih iger. Kraljica je lahko še tako močna figura, pa vendar brez podpore vsaj ene od svojih ‘kolegialnih’ figur sama ne more matirati nasprotnega kralja. Po drugi strani pa je kmet, kot najmanj vreden kos lesa na šahovnici, lahko ob pravem času na pravem mestu odločilno orožje. Prav sladko. :)
Bila je zima pred letom in pol, ko sva se z očetom odločila, da si bova uresničila dolgoletno željo, doživeti NBA košarkarsko tekmo v živo. Za destinacijo sva si izbrala Florido, ki ima v NBA ligi dva močna kluba, v Orlandu in Miamiju. Takrat je bila ekipa Orlando Magic nekoliko boljša in zato prva izbira. Rezervacija vstopnic ne bi bila problematična, če bi si želela ogledati tekmo v rednem delu sezone, ko so datumi tekem vnaprej znani, vendar sva midva zaradi službenih oz. študijskih obveznosti želela potovati v času prvomajskih počitnic. Od sredine aprila dalje pa se v NBA pričnejo ‘playoffi’, tekme v končnici so praviloma še bolj napete, ampak razpored teh je znan šele nekaj dni pred prvo tekmo, ko steče tudi prodaja vstopnic, ki gredo vsako leto za med.
Rezervirala sva letalske vozovnice za 18. aprila 2010 in upala, da bova v tistih enajstih dneh potovanja, kot je bilo načrtovano, že nekako prišla do košarkarske tekme, če ne prve pa druge v Orlandu (polovica tekem v seriji na štiri zmage se namreč igra doma, polovica v gosteh), če ne v Orlandu pa v Miamiju.
A kaj, ko se je razhudil Eyjafjallajökull in prizemljil na milijone potnikov po vsem svetu. Nestrpnega spremljanja novic o vsakem najmanjšem premiku gmote vulkanskega prahu nad Evropo se bom spominjal celo življenje. Ali bo ali ne bo, mogoče bo, najbrž ne bo. Študirala sva možnosti o poletih iz sosednjih držav, ampak prahu se ni dalo kar tako zaobiti. Bila sva že na tem, da prekličeva celotno misijo, nakar se je nebo počasi razjasnilo in 22. aprila sva dobila nadomestni prevoz. Vzameva, greva, do tekme bova, kot rečeno, že nekako prišla.
Medtem so čez lužo playoffi potekali nemoteno in izkazalo se je, da če odletiva nekaj dni kasneje, zamudiva prvi tekmi v Orlandu in bi si lahko ogledala šele morebitno peto tekmo, do katere seveda ni prišlo, saj so Magici kasneje v štirih tekmah pometli s Charlotte Bobcatsi. Miami pa je sicer prvi dve tekmi odigral v gosteh, a v času drugih dveh sva imela že od prej rezerviran (in plačan) kratek obisk Bahamov (če so že tako blizu Floride:), do morebitne šeste tekme, ki bi spet bila odigrana doma proti Bostonu pa tudi ni prišlo.
Trodnevno križarjenje po Bahamih, ki je bilo mišljeno za oddih na koncu potovanja pa potem pristalo na začetku, je bilo še kar prijetno, ampak moje misli so bile usmerjene le k tekmi, ki nama je polzela iz rok. En večer sem prijel zemljevid v roke in po nekajminutnem buljenju opazil Atlanto. Ni blizu, sploh ni blizu, je pa najbližje. :) Ekipo imajo dobro in v prvem krogu so z Millwaukeejem izenačeni na 2:2, torej bodo še vsaj eno tekmo odigrali doma. Vseprisotni ameriški wi-fi signal naju je reševal in tako sva lahko na hitro dva dni pred tekmo prek interneta rezervirala vstopnici ter letalski karti.
Končno sva sedela v Philips Areni, ki se je počasi in vztrajno polnila, na udobnih sedežih z veliko prostora za noge in se ponosno nasmihala najini mali odisejadi. Uspelo je! :D Američani res znajo narediti show in med tekmo sem se počutil, kot da gre najmanj za odločitev o svetovnem prvaku. Prava paša za vse čute.
V lovu na tekmo sva tako žrtvovala mnoge turistične znamenitosti Floride, saj kaj dosti več od Miamija in Key Westa nisva uspela videti, ampak naj vseeno zapišem še nekaj splošnih vtisov. Vse je ogromno in razsežno, od avtomobilov, cest, parkirnih mest, do zgradb, porcij in človeških trebuhov. Hrana je izjemno okusno pripravljena, ‘junk food’ večinoma, ampak vedno za prste obliznit. Turistični delavci so neizmerno prijazni, prav na vsakem koraku sva se počutila dobrodošla. Na videz odštekanih ljudi ne manjka in sprehajanje po mestnih ulicah je zato neizogibno pestro.
Nekega dne si morda drznem poskusiti ujeti kakšno tekmo v še bolj zanimivi, finalni seriji NBA. Najbrž ne bo šlo, mogoče pa. ;)
